Nekaj časa nazaj je moja babica začela čutiti res velike bolečine v prstancu na levi roki. Opazila je tudi, da se je začel dosti bolj premikati proti dlani in da ga ni morala izravnati. Nisem morala verjeti, da je to babica skrivala kar nekaj let pred mano. Ni mi želela povedati, kaj točno jo muči, ampak tokrat je prišlo do res hudih bolečin in želela je obiskati zdravnika. Prst je bil skorajda že nefunkcionalen in ravno zato se je malce prestrašila in odločila, da bo šla k zdravniku. Mene je prosila za pomoč, saj je potrebovala prevoz in seveda sem jo želela jaz odpeljati tja. Z njo sem šla tudi k zdravniku, zato da sem sama slišala, kaj se dogaja. Zdravnik je omenil besedo dupuytrenova kontraktura. Ko je dupuytrenova kontraktura omenil mi res niti malo ni bilo jasno o čem govorim oziroma kaj se dogaja. Zdravnik je želel na najbolj domač način obrazložiti, kaj to je in kaj lahko moja babica naredi.
Glede na to, da se je moji babici dupuytrenova kontraktura vlekla že kar nekaj let, je zdravnik takoj predlagal operacijo. Moja babica ni bila pripravljena na te besede, saj se ji ni zdelo tako resno. Kar naenkrat so jo oblile solze, saj je bila jezna sama nase, ker že prej ni obiskala zdravnika in ker je čakala res do konca. Zdravnik jo je želel pomiriti in ji povedati, da bo vse v redu, ampak da bo res potrebno narediti kirurški postopek za to, da se ta zadeva obleži. Jaz sem babico podpirala in sem seveda dala zdravniku prav. Babica je privolila k operaciji in tako smo šli čez celotni postopek skupaj. Po operaciji je babica kar nekaj časa rabila, da je prišla spet k sebi in hvala bogu, jo je prstanec začel malo manj boleti. Jaz rad lahko rekla samo to, da sem zelo ponosna nanjo.
