Po neurju so gradbeni odri dobrodošla pomoč
Privoščila sva si še en teden dopusta, da porabiva še lanski dopust.
V bližnji agenciji za izposojo vozil sva najela majhen avtodom. In jo mahnemo proti vzhodu države. Naš kuža Piki veselo poskakuje po avtodomu in raziskuje vse skrite kotičke. To je zanj nekaj novega. Že dober mesec je od strašnega neurja, kjer so poplave in orkanski veter povzročale nemalo težav in skoraj popolnoma uničile in spremenile pokrajino. Upam, da so ceste že dokaj prevozne, da bova lahko prišla do vseh najinih sorodnikov, ki so jih nedavna neurja prizadela.
Peljeva jim tudi potrebščine, ki jih potrebujejo in ki so bile uničene. Tako je tudi na moje posredovanje pri našem sosedu, že pred desetimi dnevi na pot odšel velik tovornjak z naloženimi gradbeni odri. Na prizadetem področju jih namreč ni bilo moč dobiti, gradbeni odri so bili večinoma uničeni in neuporabni. Pomoč je bila tako na mestu.
Pomoč, tudi gradbeni odri, je prihajala iz celotne države in tudi širše. Polovica poti je že za nami, na naslednjem izvozu zapustimo avtocesto in se po vijugasti počasi približujemo prizadetemu področju. Nekoč mirna reka je z vso močjo in obilico vode popolnoma spremenila pokrajino, kot da bi jo presekala na dvoje, s seboj je odnesla tudi dva mostova, na njegovih mestih pa sta zdaj postavljena dva pontonska, ki jih je priskrbela vojska. Počasi in brez besed, z grozo v očeh, se približujeva vasi, kjer živi teta. Prej je reka tekla daleč proč, zdaj pa malone skozi hišo. Dela v vasi so v polnem teku, gradbeni odri stojijo kar v vrsti, od hiše do hiše.
Zapeljeva na dvorišče, teta nas že pričaka pred vhodom v hišo. S solzami v očeh nama skoči v objem. samo, da smo živi in zdravi, reče, ko me močno stiska k sebi.
Tudi kuža Piki začudeno pogleduje na vse strani, tudi njemu je nova ta spremenjena pokrajina.…