Lani sem dobila za darilo plazečo vrtnico, ki sem jo posadila na mojem vrtu. Zraven je bil en steber in tako sem si mislila, a bo to dovolj, da bo imela oporo, vendar je morala nastati majhne lesena pergola, ker je ta vrtnica tako močno rasla.
Šele drugo leto, ko sem videla kako vrtnica raste, sem rekla možu, da bo potrebovala oporo, tako je mož vrtnico neprestano nekaj vezal na steber, a je tako hitro poganjala, da na koncu to sploh ni več lepo izgledalo. Odločil se je sam, da bo najboljša pergola, ki bo vrnici dajala oporo. Sama si nisem preveč predstavljala, kako bo to izgledalo, vedela pa sem, da je potrebno nekaj narediti, drugače bova mogla vrtnico obrezovati, da ostane majhna midva pa sva želela veliko.
Ideja moža je bila fenomenalna, on ko se odloči nekaj narediti, potem to spelje do konca. Tako je nastala prav prisrčna majhna pergola iz lesa. Prvo leto se je še fajn videla, saj je bila vrtnica proti njej še vedno majhna, vsako leto pa manj. Danes se pergola ne vidi več, kajti vrtnica jo je tako prerasla na vse strani, da je videti samo njo. Izgleda res božansko, vidi se ravno tako, ko se pripelješ do hiše, da zasije v vsej svoji lepoti. Res je lepa in pergola ji daje to potrebno oporo, da lahko raste na vse strani. To vrtnico pustiva, da se bohoti kakor hoče, čisto nič je ne obrezujeva preveč, samo tisto nujno, ko je potrebno, tako pergola poskrbi, da njeni cvetovi rastejo in rastejo na vse strani.
Vsak, ki pride k nam, je prvo kar opazi vrtnica, saj spodaj je pergola, ampak jo je vrtnica že tako prerasla, da se ne vidi več. Jaz se včasih pošalim, da je delo od mojega moža prekrila vrtnica in se ne vidi.