V šoli smo se s sošolkami vedno zafrkavale da smo šle na botoks in se pačile pred ogledalom. Veliko smo se zafrkavale in pogovarjale glede te tematike. Tako smo prišle tudi do pogovora, da če bi si morale dati delat, kam bi si ga dale delat. Tako je vsaka odgovorila po svoje. Večina je najprej pomislila na obraz. Na čelu, okoli oči ali pa okoli ust… ena je omenila, da bi si naredila botoks kar na vratu, ker si ga je dala naredit tudi njena mama. Zvonec je zazvonil in vrnile smo se v učilnico. Sedla sem se v zadnjo klop. Pred mano pa sta bili sošolki in se nesramno hihitali. Dregnila sem ju in vprašala kaj je tako smešno. Zašepetali sta mi nazaj in mi povedali da se norčujeta iz sošolke, katere mama si je šla delat botoks na vratu.
Zavila sem z očmi in jima rekla da oni dve rabita botoks. Se usedla nazaj na stol in probala sledit pouku. Zdelo se mi je res nesramno od njiju. Pa vendar se mi ni dalo zganjati moralo, tako da sem misel zadržala zase. Še dolgo ne nazaj, pa smo se srečale in v obraz se mi je zdela drugačna. Seveda se mi je pohvalila, in mi zaupala da si je šla delat botoks, saj ga je zares rabila. Nasmehnila sem se ji. In se spomnila teh šolskih dni, in njenih besed, ko se je iz teh stvari še najbolj delala norca. No mislim da se zarečenega kruha največ poje. Zato morda nebi smeli obsojati, tujih odločitev, saj nikoli ne vemo kaj je v ozadju in zakaj se odločamo za določene stvari in zakaj na nekatere ravno tako reagiramo. Tako da sem tudi jaz premaknila to misel o botoksu, saj konec koncev večini pomaga pri samozavestni in mladostnem videzu in očitno je tudi nekaj pozitivnega tudi na njem.